Običajno ni dobro določati preveč različnih tipov pisav, saj bi bile tako vse zapisane vsebine precej nepregledne. Različne pisave lahko hitro usmerijo preveč pozornosti nase, ne pa na vsebino. Potrebno je izbrati lahko berljive pisave. Čeprav imamo na voljo zelo lepo ročno pisavo, je mogoče slednjo včasih bolje zamenjati s kakšno izmed bolj preprostih pisav.
Prav tako moramo preveriti, ali imajo pisave vse potrebne znake. Velikokrat se lahko zgodi, da naša pisava vsebuje posebne znake, ki niso na voljo v vseh pisavah (različne države v EU) in v tem primeru moramo poiskati pisavo z dodatnimi znaki, kakršna je na primer »latin extended.«
Ko imamo ožji izbor pisav, izberemo največ dva tipa pisave, ki ju bomo uporabljali: enega za naslove (hi, h2, h3, itd.), drugega za opisni del ali pa samo eno pisavo v različnih debelinah in velikostih tako za naslove kot za opise.
Pri pisavi preverimo tudi njeno možnost uporabe na spletni strani kot spletne pisave (webfont), v nasprotnem primeru moramo spletno uporabo pisavo še posebej prilagoditi in preveriti tudi pravice njene uporabe.
Ko je izbor tipov pisave in njihove uporabe urejen, za različne sekcije določimo tudi velikosti in odmike. Pri naslovih je običajno največji naslov tisti, ki je najpomembnejši, in sicer h1, ki mora biti v uporabi tudi pri naslovih kategorij, pri naslovih artiklov, posameznih strani, itd. Začnemo z velikostjo h1 in nato nadaljujemo s h2, h3 in tako naprej. Pri tem poskrbimo, da je vsak naslov nekoliko manjši od predhodnega, nikoli pa manjši od velikosti glavne vsebine. Naslov se ne sme izgubiti med vsebino, vseeno pa mora na strani še vedno izstopati.
Pri določanju razmikov vedno poskrbimo za primeren razmik med vrsticami; če so vrstice preveč skupaj, je branje spletne vsebine oteženo, če pa so te preveč narazen, nam dajejo občutek nepovezanosti med vrsticami.
